SVETI JOVAN ZLATOUST

NEVERIETO NA APOSTOL TOMA

Toma, ne se sramuvaj da go doznae{ toa {to go posakuva{; ne se otka`uvaj da go stavi{ prstot svoj vo Moite rani; Jas }e go podnesam toj qubopiten prst, kako {to gi pretrpev lutite klinci; }e ja podnesam tvojata qubopitnost, kako {to ja podnesov zlobata na judejskoto bezumie! Pogledaj mi gi racete i ne razmisluvaj, deka vistinata za Moeto Voskresenie e nekakvo vobrazenost. ^uvaj gi tie race, kako garancija za va{eto novora|awe, ~uvaj gi tie race kako garancija za voskresenie od grobot, ~uvaj gi tie race kako kotva za adskite dlabo~ini! Ne pla{i se od nikakva `ivotna nesre}a, ne voznemiruvaj se od nikakava svetovna bura, ne pla{i se od branuvaweto na demonskiot veter, ne misli za podvodnite grebeni na demonskoto more! Plovi smelo po moreto na `ivotot, plovi, dr`ejki ja kotvata na duhot; plovi naso~uvaj}i se kon neboto, kako kon pristani{te: plovi, pla{ej}i se samo od brodolom, odnosno odrekuvawe od Mene!

Podaj ja rakata i stavi ja vo rebrata Moi; nacrpi so svojata raka od sakanoto pitie, od `ivotvorniot Moj izvor i smiri ja `edta! Podaj ja rakata i stavi ja vo Moite rebrata: stavija ja desnata ti raka vo prirodnata le~ilnica i zemi si lekarstvo za voljata; Jas koj primiv udar od kopje, }e go podnesam i dopirot na sakanata tvoja raka. Podaj ja rakata i stavi ja vo Moite rebra: za da mo`e{ da se podvizuva{ za Moite rani; za da mo`e{ da govori{ na protivnicite na vistinata, za{to si Me videl po Voskresenieto, za{to si Me poznal, za{to vnimatelno si me po~ustvuval. I ne bidi neveren, no veruvaj! Neverieto e ne{to najlo{o - go pritiska umot, a dodeka verata go naso~uva kon neboto; neverieto ja zaslepuva du{ata, a verata go prosvetuva razumot; neverieto ne go zabele`uva duri ni vidlivoto, a verata go gleda i nevidlivoto; onoj {to ne veruva e vo potpolno neznaewe; progoni go oblakot na bezverieto i sozercavaj za ~istite zraci na verata!

Toma odgovoril i rekol: Gospod moj i Bog moj! Ti si Gospod i Bog; Ti si ^ovek i ^ovekoqubec; Ti si diven i nesporedliv lekar na prirodata, Koj{to, nitu so `elezo gi lekuva{ stradanijata, nitu so gorewe gi lekuva{ ranite, nitu sobira{ lekoviti trevi, niti so vidlivi prevrazki prevrzuva{ rani! Ti nosi{ nevidlivi prevrzki na milosrdieto, Tvoeto slovo e poostro od `elezoto; Tvojata poraka e posilna od ogan; Tvojot zboro e pobraz od site lekovi! Ti kako Sozdatel na svetot, bez te{kotija go osvetuva{ sozdadenoto; kako Sozdatel pak bez napor go preureduva{ sozdadenoto. Gospodi veruvam, vo Tvojot domostroj, veruvam vo Tvoeto snishodlivost, vo Tvojata vlast nad mene, veruvam vo Tvojot iskupitelen krst, veruvam vo Tvoite stradanija voo telo, veruvam vo Tvojata tridnevna smrt, veruvam vo Tvoeto voskresenie! Na krajot nema da bidam pove}e qubopiten; veruvam i nema da bidam nevnimatelen vo ispituvawata; veruvam so o~ite, veruvam so desnata moja raka! Nepotrebno e da davam ot~et za toa {to koga vidov i po~ustvuvav; nau~iv ne da se protivam, no da se poklonuvam; vo Hrista Go poznav mojot Gospod i mojot Bog.