Prof. Boris Bo{kovski

VAVILONSKATA KULA
(Bitie gl.11)

Po potopot, od Noevite sinovi ~ove{tvoto brzo se namno`ilo. Site tie bile edna krv, edno pleme i imale eden jazik. Toa im pomagalo da se zdru`uvaat i me|usebno da sorabotuvaat.

Kako se mno`el narodot, taka sî pove}e se ~uvstvuvala potreba od prostor, pa se naseluvale vo novi predeli. Edni od niv se naselile vo dolinata Senor, zemja me|u dve reki, nare~ena Mesopotamija. Tuka, na potomcite na Ham, koi bile prokolnati od pravedniot Noe, im se rodila gordeliva misla da gradat kula {to }e go dostigne neboto. Tie predlo`ile na drugite:

-Ajde da pravime tuli i na ogan da gi pe~eme!... Da soyidame grad i kula, visoka do neboto; taka da se zdobieme so ime, pred da se rasturime po liceto na celata zemja.

Site se soglasile, pa i potomcite na Jafet, samo najdobrite potomci na Sim ne go prifatile predlogot.

Onie {to se opredelile za gradba po~nale so rabota, se razbira, pod rakovodstvo na Hamovoto koleno.

Nekoi crkovni pisateli mislat deka ovie slavoqubivi lu|e, u~esnici vo gradbata, tolku se oddale~ile od Boga {to zaboravile na Negovoto vetuvawe deka potop nema pove}e da ima, pa smetale preku ova svoe delo da se spasuvaat vo idnina od poplavuvawe na celata zemja.

No, glavnata cel im bila, kako {to sami se izrazile, da se zdobijat so ime, t.e. da gi slavat idnite pokolenija. Takvata nivna gordeliva zamisla ne bila po voljata na Boga. Poradi ova Bog im gi sme{al jazicite i tie ne mo`ele da se razbiraat edni so drugi. Zaedni~kata rabota bila nemo`na ponatamu i prestanale so gradba. Mestoto go narekle - Vavilon, a kulata {to ja zapo~nale - vavilonska.

Graditelite se rasprsnale na razni strani. Sinovite na Jafet ja naselile Evropa, Hamovcite -Afrika i del od Azija, a potomcite na Sim ostanale kade {to bile - vo dene{na Azija. Jazicite sî pove}e im se oddale~uvale, taka {to se oformile oddelni narodi i sekoj od niv zboruval na svoj jazik.

Potomcite na pravedniot Noe dodeka se ~uvstvuvale kako eden narod, tie ja pomnele verata {to im ja otkril Bog preku Adama, Sita i drugi; taa im se predavala od koleno na koleno. No, oddale~uvaj}i se edni od drugi, tie postapno ja zaboravale pravata vera i po~nale mesto Tvorecot, da gi obo`uvaat tvorenijata. Taka, edni gi obo`uvale sonceto, mese~inata i yvezdite, drugi obo`uvale `ivotni, a treti - predmeti. Nekoi si pravele bo`estva - idoli i nim im slu`ele i im se klawale. Na ovie idoli im prinesuvale `rtvi i toa ne samo `ivotni, tuku i lu|e. Taka se javilo idolopoklonstvoto.

Onie {to se poklonuvale i se klawaat na idoli nare~eni se idolopoklonici. Se imenuvaat i neznabo{ci, zatoa {to tie se oddale~ile od Boga i go izgubile pravoto soznanie za vistinskiot Bog. Kaj niv stravot Bo`ji, {to pretpazuva od grev, e zamenet so strav od bes~uvstveni predmeti. Nivnoto nerazumno srce e daleku od vistinata i tie se ~uvstvuvaat zavisni od prirodata; sekoja nejasna pojava vo nea im vleva strav vo srceto.

Idolopoklonicite ja zamanile vistinskata vera so la`no, prazno veruvawe (so sueverie). Tokmu za niv zboruva svetiot apostol Pavle, velej}i: "Nivnoto nerazumno srce im se pomra~i; narekuvaj}i se sebesi mudri, tie se obezumija i slavata na ve~niot Bog ja izmenija vo oblik na smrten ~ovek, na ptici, na ~etvorono`ni `ivotni i na laza~i, zatoa i Bog, spored `elbite na srcata nivni, gi predade na ne~istota, za da se bes~estat telata nivni vo samite sebe. Tie ja zamenija vistinata Bo`ja so laga i mu se poklonija i mu slu`ea na sozdanieto pove}e otkolku na Tvorecot, Koj e blagosloven vo site vekovi. Amin!" (Rim.1 gl. 21-25 stih).

Yidaweto na vavilonskata kula e primer {to poka`uva i doka`uva deka samo onie dela {to se vo sklad so voljata Bo`ja se blagosloveni. Bez Bo`ji blagoslov ni{to ne stanuva. Na sekoja ~ove~ka gordeliva zamisla krajot i e kako onoj na vavilonskata kula.