JOSIF I NEGOVITE BRA]A VO EGIPET
(Bit. gl 42-50)

Kako {to pretska`al Josif, taka i stanalo. Za vreme na sedumte rodni godini, toj so pomo{nicite sobiral petti del od site plodovi od egipetskata zemja. Izobilstvoto bilo tolku golemo {to prestanale da ja merat hranata. Potoa, nastanale i su{nite godini. Toga{, pod rakovodstvo na Josifa se delelo `ito na site Egip}ani.

No, gladot gi zafatil i okolnite zemji, pa i Hanan, kade {to `iveel Jakov so semejstvoto. Koga snemale hrana, gi povikal Jakov svoite sinovi i im rekol: "Ete, slu{am deka vo Egipet ima `ito; vpro~em, odete tamu i kupete za da ne umreme od glad".

Desetminata Jakovovi sinovi trgnale na patr za Egipet, a Venijamina, najmladiot, go zadr`al Jakov pri sebe, za da ne mu se slu~i po patot nekoja nesre}a, kako porano na Josifa.

Koga do{le bra}ata vo Egipet spored nardbata, vedna{ trebalo da se javat kaj Josifa. Gi odvele pri nego o tie site mu se poklonile do zemja. Josif izmenet i bez nade` deka nekoga{ }e go sretnat, bra}ata ne go poznale a toj gi poznal. Nikoj od niv i ne pretpolagal deka vo ovoj golemec se krie nivniot brat, nekoga{ prodaden od niv.

Josif, zboruvaj}i Egipetski, preku tolkuva~ ostro gi pra{al: "Od kade ste dojdeni?" Bra}ata odgovorile deka doa|aat od Hananskata zemja. Josif se prepravil deka ne im veruva pa im rekol: "Vie ste razuznava~i. Ste do{le da gi izvidite slabite mesta na ovaa zemja".

Tie se opravduvale deka se ~esni lu|e i deka nikoga{ ne bile razuznava~i. Potoa mu raska`ale deka bile dvanaeset sinovi na eden tatko, deka edniot od niv go nema ve}e, a najmladiot ostanal pri tatko im doma.

Toga{ Josif im dofrlil: "Vi rekov deka ste razuznava~i. No, za da se uveram vo va{ata ~esnost, eden od vas }e zadr`am tuka pod stra`a, a vie drugite odete i odnesete go kupenoto `ito pa potoa dovedete go najmaliot va{ brat, za da se potvrdat zborovite va{i".

Na bra}ata im se razbudila sovesta i si spomnile za slu~ajot koga go prodavale Josifa. Bez da znaat deka Josif gi razbira, tie po~nale me|u sebe da si zboruvaat: "Ova ni e kazna poradi bratot na{. Bevme nemilosrdni koga ni se mole{e da ne go prodavame i zatoa ne snajde ovaa zlo". Ruvim dodal: "Zarem ne vi zboruvav de ne mu gre{ite na deteto, no vie ne me poslu{avte. Eve, sega se bara od nas krvta negova".

Josif se ras~ustvuval od ova pa se oddelil od niv pa zaplakal. Otkako se sovzel, pak se vratil pa zapovedal da go vrzat Simeona pred nivni o~i, a na onie {to gi polnele vre}ite im naredil da im gi stavat parite sekomu vo vre}ata.

Koga se vratile bra}ata vo Hanan kaj Jakova, mu raska`ale deka ~ovekot {to rakuva so `itoto vo onaa zemja ostro zboruval so niv i deka gi obvinil kako razuznava~i. Potoa mu ka`ale deka go zadr`al Simeona i im naredil da go dovedat kaj nego i najmladiot brat, za da se uveri vo nivnata ~esnost. Praznej}i gi vre}ite sekoj si gi na{ol parite vo niv, taka {to i tie i tatko im mnogi se upla{ile. Toga{ Jakov progovoril:

- Decata mi gi zapustivte. Josifa i Simeona gi nema, pa i Venijamina li }e mi go zemete?

Ruvin odgovoril: "Dvata moja sina ubij gi, ako ne ti go dovedam pri tebe daj go vo moi race!" Jakov ne sakal ni da ~ue.

Su{ata ne prestanuvale, a donesenata hrana brzo se potro{ila. Toga{ Jakov gi povikal sinovite i im rekol: "Odete pak i kupete ni malku hrana!".

Tie ne smeele, bez da e so niv i najmaliot brat Venijamin. Juda mu rekol na tatka si: "Pu{ti go deteto so mene. Jas odgovaram za nego. Ako ne ti go dovedam nazad, vinoven }e bidam pred tebe do krajot na mojot `ivot".

Nemalo drug izbor i Jakov popu{til. Im naredil da zemat malku balsam, potoa za~ini, mirizliva smola i drugo za podaroci, a da ponesat i dvojno pari kako i da gi vratat onie {to gi na{le vo vre}ite. Najposle dodal:

- Zemete go i bratot va{ pa odete, a Semo}niot Bog da vi bide na pomo{ da najdetre milost kaj onoj ~ovek, ta da vi go pu{ti i drugiot va{ brat, a i Venijamina.

Sinovite Jakovovi napravile kako {to im rekol tatko im i trgnale za Egipet. Koga gi videl Josif site zaedno, naredil da gi odvedat doma kaj nego i da se prigotvi zaedni~ki ru~ek. Bra}ata se upla{ile, mislej}i deka }e gi zadr`at vo ropstvo, pa po~nale da se opavduvaat za parite {to gi na{le vo vre}ite; uveruvale deka tie ne se vinovni za toa. Doma}inot {to upravuval so domot Josifof im rekol da bidat spokojni, bidej}i toj znael za toa, potoa im go izvel i Simeona.

Koga bilo se gotovo do{ol Josif. Bra}ata mu gi predale podarocite i pak mu se poklonile do zamja. Josif sega qubezno gi pra{al: "@iv li e va{iot tatko za kogo mi zboruvavte?" Tie mu odgovorile deka e `iv i zdrav.

Josif poglednal na Venijamina, pa pak pra{al: "Ovoj li e najmladiot brat va{, za kogo mi ka`uvavte?". Tie mu odgovorile potvrdno. Toga{, mnogu se vozbudil Josif poradi ednoutrobniot svoj brat pa stanal i oti{ol vo svojata spalna pa tamu pla~el. Otposle se izmil i se vratil. Ta gi rasporedil bra}ata na trpezata po nivnoto stre{instvo. Posebna po~it projavil kon Venijamina, no ne im se ka`al koj e.

Kako i prviot pat, taka i sega po naredba na Josifa pak im gi stavile parite vo vre}ite, a kaj najmladiot odozgora ja klale i srebrenata ~a{a od koja piel Josif.

Utredenta na osamnuvawe gi ispratile za Hanan. Samo {to izlegle od gradot, gi nastignal doma}inot Josifov i gi upreknal {to ja ukrale srebrenata ~a{a. Ovie po~nale da se opravduvaat i rekle deka nema takov me|u niv, no ako navistina nekoj od niv ja zemal toga{ toj neka umre. Gi simnale vre}ite i po~nale da baraat, prvo kaj najstariot, pa redum. Za o~uduvawe na site ~a{ata ja na{le kaj Venijamina. Zasrameni, tie gi natovarile vre}ite i se vratile vo gradot. Izlegle pred Josifa i toj im rekol: "[to napravivte?"

Toga{ istapil Juda i izjavil deka dal obvrska pred tatka si za Venijamina i zatoa sega moli toj da ostane mesto nego da robuva, za{to inaku ne }e mo`e da ja gleda tagata na stariot tatko. Od ova Josif uvidel deka bra}ata se popravile i deka se gotovi eden za drug da se `rtvuvaat, pa, ne mo`ej}i da izdr`i pove}e, naredil da izlezat drugite i da gi ostavat sami. Toga{ zaplakal silno, taka {to se slu{alo duri nadvor. Toj niz solzi prozboril:

- Dojdete poblisku do mene! Jas sum Josif, bratot va{ kogo vie go prodadovte vo Egipet. No, ne `alete! Ne vie, a Bog me prati tuka za va{e dobro, za da vi go so~uva `ivotot. Vratete se i ka`ete mu na na{iot tatko da ne se dvoumi, ami da dojde tuka i jas }e se gri`am za site vas.

Potoa go pregrnal Venijamina i zaedno pla~ele. Gi celival i drugite bra}a pla~ej}i so niv.

Glasot stignal duri do faranot deka pri Josifa do{le bra}ata negovi. Se izraduvale faraonot i negovite dvorjani, bidej}i site mnogu go sakale Josifa.

Po naredba na faraonot im dale dovolno hrana, isto taka i podaroci za site i ispratile ubava kola za preseluvawe na decata i `enite od semejstvoto na Jakova. So seto toa Josif gi ispratil bra}ata i im pora~al da ne se karaat po patot. Bra]ata stignale vo Hanan i se mu raska`ale na Jakova. Nemu ne mu se veruvalo, no koga gi videl podarocite i kolata toga{ o`iveal negoviot duh toj rekol:"Dosta mi e {to e `iv Josif. ]e pojdam da go vidam pred da umram!"

Otposle celoto semejstvo na Jakova se preselilo vo Egipet. Josif go pre~ekal tatka si so solzi na o~i i toga{ Jakov mu rekol: "Sega bidej}i te vidov so svoite o~i mo`am spokojno da umram!"

Faraonot im opredelil najubava zemja za `iveewe vo Egipet. Po`iveal Jakov vo zemjata egipetska u{te sedumnaeset godini. Pred smrtta toj gi blagoslovil svoite sinovi. Me|u drugoto na Juda mu pretska`al deka od negovoto potomstvo }e proizleze Spasitelot na svetot. Isto taka. Jakov pora~al po negovata smrt teloto negovo da go prenesat vo zemjata Hananska.

Otkako umrel tatko im, bra}ata na Josifa se ispla{ile da ne im odmazdi toj za zloto {to mu go bea napravile. Zatoa do{le kaj nego, mu se poklonile i izjavile deka }e mu bidat verni robovi, samo da ne im vra}a zlo. Josif bratski gi primil i ubedil deka toj nema odmazdlivo srce i neka ne se pla{at od nego.

Navistina, vo srceto na Josifa imalo strav Bo`ji {to go pretpazuval od sekakov grev i nikomu ne vra}al zlo za zlo, a samo dobrini pravel. Toj i na bra}ata svoi od se srce im oprostil za ona {to tie porano go klevetele, navreduvale, pa najposle go prodale da bide rob vo nepoznata zemja.

So svojot blag odnos i so dobrinite {to gi pravel Josif gi zadol`il site, pa zatoa bil po~ituvan i sakan ne samo od svoite, tuku i od tu|incite. Koga umrel, toj bil pogreban so golemi po~esti, so kakvi bile po~estvuvani samo najvidnite pokojnici vo Egipet.

Zaedno so Avrama, Isaka i Jakova, Josif se smeta za eden od starozavetnite patrijarsi.