Prof. Boris Bo{kovski

BRA]ATA NA JAKOV I ISAV
(Bitie gl. 25-33)

Avram umrel sit od `ivotot vo svojata 175 godina i bil pogreban pri `ena mu Sara vo pe{terata Makpel. Isak go nasledil seto bogatstvo na tatka si. Toj i vo verata odel po stapkite na svojot tatko i zatoa Bog na Avrama bil i Bog na Isaka.

Odej}i po patot Bo`ji, Isak se ~uvstvuval sre}en. Samo edno mu nedostasuvalo {to toj i Reveka nemale deca. Tie celi dvaeset godini o~ekuvale radost i najposle se smiluval Bog i im dal bliznaci. Prviot {to se rodil bil crven i celiot vlaknest, pa zatoa go narekle Isav, a na vtoriot mu dale ime Jakov.

Bra}ata rastele i porasnale. Tie se razlikuvale ne samo po nadvore{nost, tuku i po karakter. Isav bil brz i ~esto se lutel, dodeka Jakov bil vozdr`an i mnogu krotok. Ovoj po~esto ostanuval doma i í pomagal na majka si. Isav, kako iskusen lovec, retko se zadr`uval doma, no poradi lovot nego tatko im pove}e go sakal. Jakov bil milenik na majka si.

Edna{ Isav se vratil od lov i bil mnogu gladen. Tokmu vo toa vreme Jakov se spremil za da jade zgotvena crvena le}a. Isav mu pobaral od jadeweto. Jakov mu rekol: "Prodaj mi go prvorodstvoto tvoe!"

Vo momentot na Isav pova`no mu bilo jadeweto, otkolku prvorodstvoto i bez da pomisli na posledicite mu se zaklolnal na brata si deka mu go otstapuva. Taka toj od lakomstvo i lekomislenost go prodal svoeto prvorodstvo za edna ~inija le}a.

Isak ni{to ne znael za ova, a Reveka se izraduvala koga ~ula, bidej}i mnogu go sakala Jakova.

Nekoe vreme semejtvoto na Isaka `iveelo vo Gerarskata dolina i tuka Bog go povtoril svoeto vetuvawe deka potomstvoto Isakovo }e se umno`i i preumno`i i deka od nego }e proizleze Spasitelot na svetot.

Isak ostarel i vidot sosema mu oslabel. Toj pret~ustvuval deka mu se bli`i krajot, pa go povikal Isav i mu naredil da otide i da ulovi ne{to dobro; potoa, da zgotvi po negov vkus, da mu donese da jade i da go blagoslovi. Isav se soglasil i vedna{ oti{ol bez da pomisli deka pred toa si go prodal prvenstvoto.

Reveka go ~ula ova, pa go povikala Jakova i mu rekla:"Go ~uv tatko ti kako razgovara so Isava... zatoa otidi pri stadoto i donesi mi dve mladi i dobri jariwa." Jakov napravil kako {to mu rekla majka mu, a potoa gi zaklale jariwata.

Reveka zgotvila jadewe po vkusot na Isaka. Pa, mu ja oblekla na Jakova oblekata Isavova, mu go oblo`ila vratot i racete so jare{ka ko`a i so jadeweto go ispratila pri tatko mu da go blagoslovi. Koga vlegol Jakov, Isak go pra{al:

- Koj si ti, sinko?

^ul odgovor: "Jas sum Isav, tvojot prvoroden sin."

Isak se za~udil kako mo`el tolku brzo da se vrati pa pobaral da dojde poblizu da go popipa, za da se uveri dali e Isav. Jakov se pribli`il. Tatko mu go popipal po racete pa rekol:

-Glasot e glas na Jakov, no racete se race Isavovi.

Ne go poznal. Pobaral da jade i otkako sinot go celival, toj po~nal da go blagoslovuva so ovie zborovi:

-Bog neka ti dade rosa nebeska i izobilstvo zemno; mnogu p~enica i vino! Narodi da ti sluguvaat i knezovi da ti se klawaat! Da bide{ gospodar nad bra}ata svoi i da ti se klanaat sinovite na tvojot tatko! Proklet da bide onoj {to }e te prokolnuva, a blagosloven - {to }e te blagoslovuva!

So ovoj blagoslov Isak ne samo {to go prenel stare{instvoto vrz Jakovo, tuku i pretska`al deka od negovoto potomstvo }e se rodi Spasitelot.

[tom se vratil, Isav zgotvil jadewe od uloveniot dive~ i vlegol pri tatka si. Toj, iako go prodal svoeto prvorodstvo, sepak se nadeval deka nemu }e mu pripadne tatkoviot blagoslov {to sleduval na prvorodeniot, no vedna{ se uveril deka se samoizmamil.

Koga razbral, Isak se upla{il od ona {to stanalo. Otkako se sovzel, sfatil deka takva bila voljata Bo`ja. Sepak, za da go ute{i do nekade, toj go blagoslovil i Isava, no ne kako postar, no kako onoj {to }e bide pot~inat na brata si.

Od toj moment Isav go namrazil Jakova i se zakolnal deka }e go ubie, no ne samo dodeka e `iv tatko im. Ova go ~ula Reveka i mu naredila na Jakova da bega vo Mesapotamija, pri vujko mu Lavana; spored nea, tamu trebalo da ostane sî dodeka ne mu mine lutinata na Isava. So ovoj nejzin predlog otposle se soglasil i Isak.

Jakov so golema taga na srceto go napu{til tatkoviot dom. Po patot se ~ustvuval mnogu osamen i bespomo{en. So takvi misli go zateknala prvata no}. Toj legnal da spie i videl son: ete, skala oprena na zemjata, a so vrvot dopirala do neboto i angeli Bo`ji se ka~uvale i sleguvale po nea. Na vrvot stoel Gospod i mu rekol na Jakov:

-Jas sum Gospod, Bog na Avrama i Bog Isakov, ne pla{i se. Ovaa zemja na koja le`i{, tebe }e ti ja dadam i na potomstvoto tvoe. Jas Sum so tebe i }e te ~uvam na sekoj pat, kade i da pojde{ i }e te vratam vo ovaa zemja.

Koga se razbudil, Jakov se po~uvstvuval obodren. Toj se uveril deka Bog e so nego i mu pomaga, pa nema zo{to da se pla{i. Razbral deka tuka bil Gospod pa zatoa mestoto go narekol Vetil, {to zna~i Dom Bo`ji. Se pomolil i zablagodaril na Boga za sî, pa go prodol`il patot.

Najposle stignal vo Mesopotamija. Vujko mu Lavan mnogu se izraduval i srde~no go primil. Pri vujko si Jakov ostanal celi dvaeset godini. Tuka se o`enil i dobil deca, a spe~alil i mnogu siten i krupen dobitok. Sepak postojana misla mu bila da se vrati vo Hanan pri svoite.

Po mnogu pre`iveani te{kotii `elbata na Jakova se ispolnila i taka toj, so semejstvoto i dobitokot zaedno eden den se upatil kon Hananskata zemja.

Po dolgo patuvawe do{le blizu Hanan i tuka zaprele. Toga{ Jakov ispratil glasnici do brata si Isava. Koga se vratile ovie, mu javile deka Isav doa|a vo presret so golema pridru`ba. Jakov pomislil deka brat mu ide da go zarobi i ubie, pa zatoa vedna{ po~nal da se moli na Boga da go spasi od racete Isavovi.

Edna no} bil sam i nekoj po~nal da se bori so nego. Koga Onoj videl deka ne mo`e da go sovlada, mu rekol: "Pu{ti Me, zora e!" Jakov odgovoril: "Nema da te pu{tam dodeka ne me blagoslovi{." Toj go blagoslovil i mu rekol deka otsega mesto Jakov }e se vika Izrail, za{to hrabro se borel so Boga i mu pretska`al deka i so lu|eto }e bide silen.

Za Jakova i ova bilo znak deka Bog e so nego i deka ne treba da se pla{i od nikogo. Mu zablagodaril na Boga i go prodol`il patot. Od daleku go zabele`ale Isava so negovata pridru`ba. Kaj Jakova ve}e nemalo strav i toj prv izlegol pred nego. Isav koga go videl brata si, pritr~al go pregrnal i go celival. Dvajcata pla~ele od radost. Me|u drugite, ovaa bratska sredba ja gledale i dvanaesette sinovi na Jakova i mnogu se izraduvale na vakviot srde~en pre~ek.

Ottoga{ Jakov i Isav `iveele mirno i Bo`jiot blagoslov bil vrz niv do krajot na nivniot `ivot. Koga umrel tatko im Isav, tie zaedno go pogrebale Makpelskata pe{tera, vo nejzinata semejna grobnica.